Služite Gospodu s strahom in se veselite v njem s trepetom.

Ruska pravoslavna cerkev carskega cesarstva

Metropolit Onufrij

Ruska pravoslavna cerkev carskega cesarstva
Sadovi duhovnega vodstva preroka Elije.
"Služite Gospodu s strahom in se veselite v njem s trepetom."
Pridiga metropolita Onufrija

Bratje in sestre, Kristus je z nami!

- Resnično, poglejte z nami!

Glejte, po Božji milosti, po molitvah svoje Matere, nam je Gospod včeraj dal priložnost, da spregovorimo in izrečemo besedo pomoči tistim staršem, katerih otroke so odvzeli ti Antikristovi služabniki.

Zdaj vidimo potrebo, da spregovorimo in ponudimo besedo pomoči, kot verjamemo, vsem nam. Navsezadnje imamo vsi toliko žalosti, a imamo tako malo želje služiti Bogu! Zakaj? Pogosto rečemo: "Sem nevreden škof", "Sem nevredna opatinja", "Sem ... nekaj drugega." Pa vendar, tako kot z besedami, s katerimi se razglašamo za nevredne, sploh nimamo želje služiti tam! Z drugimi besedami, zdi se, kot da poskušamo od sebe odriniti Veliko Usmiljenje, s katerim nas je Bog vsem podelil.

In kot smo slišali od Božjega Maziljenca, ki nam vsem pove, da nas Gospod postavi vnaprej , tako rekoč "vnaprej", kajne? Daje nam nekakšno službo in nas pri tem usposablja . In nam da primer: medtem ko so ljudje prej potrebovali toliko časa, da so dosegli določen položaj, določen rang – zdaj nam ga daje Gospod in nas že od otroštva pripravlja na ta ali oni položaj. In ker smo vsi grešni in so te stopnice, na katere nas Bog postavlja, največje Božje darilo, je seveda povsem naravno, da doživljamo srčne bolečine, nekatere srčne bolečine, in nam je težko.

Če pa preučimo, kaj nas dela tako trde? Ker nas Gospod začne poniževati skozi tiste, ki so nam blizu, da nam pokaže naše resnično stanje. Zakaj? Da se lahko pokesamo! Ker se ukvarjamo s svojimi vsakdanjimi opravili, ponižno govorimo prazne besede, pravimo, da "smo grešniki", ko pa gremo k spovedi, so naša srca popolnoma nezainteresirana za ponižne besede, ki jih govorimo o sebi. Ko pa Bog razkrije naše stanje skozi tiste, ki so nam blizu, ko se počutimo slabo, ko se počutimo neznosno obremenjene z delom, ki ga od nas zahtevajo naši nadrejeni; s strani ljudi, ki nam govorijo, da ne moremo storiti ničesar; in kako slabo se zaradi tega počutimo. Torej nam to "slabo" priča, po besedi Maziljenca, da resnično razkriva naše resnično stanje, našo resnično situacijo! In prav v tem stanju, ko čutimo to srčno bolečino, lahko vidimo svojo resnično in resnično situacijo!

Torej, kot vedno, kateri sta nama dve možnosti ? To lahko sprejmemo in začnemo delati na sebi, si govorimo resnico: »Gospod, odpusti mi, saj resnično sem to, kar me kličejo, a moje srce se ne strinja. Torej, po besedi Maziljenca, je to znak, da sem točno takšen!« – in potem bo veliko lažje in preprosteje, problem pa ne bo več tako velik! Ali pa lahko človek vztraja in si govori, da »nisem takšen«, in se z žaljivkami zgrne na osebo, od katere je slišal te besede, ki te prizadenejo, ki ti vznemirjajo srce.

In zakaj smo se posebej dotaknili tistih na oblasti, tistih, ki jih je Bog postavil na določene položaje: opatinje, škofje? Zakaj? Takoj, kot obrambo, kot reakcijo, oseba reče: "S tem se sploh nočem ukvarjati, tega nočem početi." No, poglejmo si zdaj to: Gospod nas obdari s tako visokim činom, nam podeli tako veliko usmiljenje, mi pa rečemo: "Ne, Gospod, nočem" - ampak to je enako nekakšnemu bogokletstvu! Ali vas ni Gospod predvidel, vas je nekako nepremišljeno postavil na to pot ali vas je res postavil na to pot samo zato, da bi se vam posmehoval? Odpusti mi, Gospod! Ali vas je postavil v kakšno težko situacijo ali vam je dal nekaj, kar presega vaše moči? Ne, res ne! Seveda, Gospod daje le tisto, kar človek lahko prenese! In Bog ljubi človeka. In Gospod da človeku toliko, kolikor človek lahko prenese, da je lahko vreden nebeškega kraljestva!

Navsezadnje smo včeraj omenili, da je pot v nebeško kraljestvo ozka in trnova ! Zakaj pa mi, ki se imamo za grešnike, tako pogosto govorimo o tem? Zakaj se imamo za nevredne tega, kar nam je Bog dal? Zakaj? Prav in primerno bi bilo, če bi že na osnovni ravni rekli: "To sem resnično jaz. Gospod, odpusti mi in pomagaj mi, da bom ravnal, kot ti je všeč!" Da bomo na položaju ali mestu, kamor nas je Bog postavil, delali za Boga, da bomo lahko skupaj z Bogom žanjeli sadove in jih ne zapravljali! In Gospod nam bo pomagal s svojim Svetim Duhom. Ali razumete, kako to deluje?

Zdi se tako preprosto, a kako zapleteno je vse skupaj za nas. Zakaj? Ker smo se navadili zaupati vase, smo se navadili soditi druge in ne sebe, nismo se navadili trpeti zaradi Boga – in kaj nam vendar pravi Božji Maziljenec? Zakaj se temu želimo izogniti, ko prerok Elija, Božji Maziljenec, trpi za Boga v zaporu? Zakaj? Navsezadnje, kot vemo, ko trpi car, trpi vsa Rusija; ko se car veseli, se z njim veseli vsa Rusija! Tako se lahko tudi mi združimo in delimo z Božjim Maziljencem. Kot je rekel Vladyka, smo danes slišali v korespondenci z materjo Olimpijado – kako dragoceno in dragoceno je hoditi po poti s carjem, enim in istim! Toda kako se lahko veselimo ali se izognemo žalosti, ko Maziljenec trpi v zaporu za vse? Potem nas bodo imeli za nekakšne nezveste podložnike, ampak kdo ve kaj še – ali ni to isto?

Zato, dragi prijatelji, slišimo in razumemo, koliko žalosti vsakdo trpi, koliko ljudi pravi: "Nočem biti škof", "Nočem biti opatinja", "Nočem biti knez", "Nisem vreden tega" - prepustimo vse to Bogu! Če Bog meni, da je potrebno, da "nisem vreden", da "tega ne morem prenesti", potem naj to stori Gospod sam. Zakaj bi izvajali svojo voljo? Za kaj? Prizadevajmo si izpolniti Božji namen - prizadevajmo si, da bi živeli po njem, kolikor se le da. In kaj nam bo pri tem pomagalo? Obtoževanje sebe in poveličevanje Boga. In to naše stanje - takšna srčna bolečina - nas bo naučilo, da bomo bolj klicali k Bogu, ker nam lahko samo od Njega pomaga. Samo v tem stanju - nam je Vladyka povedal že zdavnaj, celo pred dvema letoma - samo v tem stanju se razkrijejo vse maske, se odstranijo; In človek vsaj malo razume, kaj predstavlja pred Bogom, ne le da se miselno obsoja, ampak vidi, kaj v resnici je ... kaj leži v njem – maska ​​pade! Človek misli, da ima prav, ampak ne – glej, tvoja maska ​​je padla skozi to žalost. In samo v tej žalosti je maska ​​padla; brez teh stisk se ne bi videl takšnega, kot si pred Bogom, niti delno, in do takšnega kesanja ne bi nikoli prišlo. Ali razumeš, kako previdnostno je vse? In kako prijazno je kriviti sebe in poveličevati Boga, spominjajoč se tudi tega, kar Maziljenec prenaša za vso Mater Rusijo.

Zato, dragi prijatelji, smo včeraj govorili s starši, z otroki in govorili o tem, kako dragoceno je hoditi po poti z Maziljencem, kako dragoceno je, ko nam Bog podari najdragocenejšo stvar v življenju – žrtvovati se za Boga! In tako lahko to zdaj rečemo vsem. Da razumete, tako kot smo govorili včeraj: »Vsa nebesa te gledajo, človek. Ali boš to preprosto sprejel in si prizadeval sodelovati z Bogom, ali pa se boš tega poskušal otresti na vse možne načine, na vse mogoče načine: 'Nisem vreden', 'odstrani mi to', 'Tega ne bom storil' in tako naprej. Ali pa bo človek izdihnil in rekel: 'In Gospod, kje je? Kako se je tat na križu tako namrščil, ko je na vse mogoče načine poskušal sestopiti s križa, ker ni mogel prenesti vseh teh muk?'« "Tat, ki je bil križan na levi strani Gospoda." In drugi tat je rekel: "Pri Bogu, spomni se me le v svojem kraljestvu." Vladar nas je vse učil tudi, da v tako težki situaciji razprostremo roke na straneh, si predstavljamo sebe na križu in si v mislih rečemo nekaj sebi in Bogu, da, da rečemo v srcu: "Da, Gospod, tvoj vreden služabnik po mojih delih, spomni se me le v svojem kraljestvu. Ne odvzemi mi svojega usmiljenja, ki si mi ga podelil, pomagaj mi sodelovati s teboj, pomagaj mi delati zate, pomagaj mi biti tvoj zvesti podložnik, pomagaj mi biti zvest prisegi, ki smo jo vsi dali o zvestobi Bogu, carju in domovini!"

Tukaj nimamo Kristusove Cerkve, ampak nekakšno zborovanje s takim vedenjem: ko hočem, grem; ko nočem, ne grem. Ko se počutim dobro, so vsi okoli mene dobri, a takoj ko pride najmanjša skušnjava, vsi nenadoma postanejo nekako drugačni, vsi takoj postanejo slabi. In problem je v tem, da ljudje niso vajeni prenašati, niso vajeni tega! In spet, mi želimo prejemati, in v tem stanju rečemo: "Poglejte, kako moje srce ne čuti ničesar" - to je zato, ker ne moremo prenašati, dragi prijatelji! Zato vas kličemo, zato vam pravimo - vztrajajmo vsi skupaj, delajmo za Boga!

Kako je to mogoče? Kako dolgo bo car zdržal? Vse svoje življenje! In kakšno veličino je Gospod podelil svojemu Maziljencu, ko je Gospod hodil skozi vse svoje življenje? Zakaj? Ker je želel ljubiti Boga bolj kot karkoli na svetu in zato nas kliče, da storimo enako. In mi vse pozivamo: delajmo, prijatelji, za Boga! Vsaj v enajsti uri življenja, kot tisti opat tistega malomarnega samostana, kjer so vsi storili brezpravje, in ko je napadla tatarska vojska in so jim ponudili, da se v zameno za življenje odpovejo Bogu, je opat prišel ven in rekel: "Bratje, vse življenje smo živeli nedostojno, vsaj umrimo kot kristjani." Torej moramo umreti danes ali jutri, koliko nas čaka! Slikovito rečeno, "danes ali jutri". Delajmo vsaj malo za Boga! Navsezadnje nas je Gospod že toliko počastil - to je preprosto neopisljivo! Koliko ljudi je na svetu? In kolikšni peščici ljudi je Bog podelil Sveti pečat? Kakšno milost nam je dal Gospod? In ne moremo prenesti niti najmanjše stvari. Zato vas kličem.

Potrpežljivost je le v tem, da se grajamo. Grajamo se, vidimo se kot vzrok za vse te srčne bolečine, ker je srce grešno in Bog nas želi rešiti, zato je poslan k nam sem, ker nas Gospod, pravični in ljubeči Oče, tukaj sodi, da ne bi bili obsojeni s svetom.

Zato, dragi prijatelji, sem danes morda povedal le na kratko: vsi si prizadevajmo moliti k Bogu, da nam podeli prav to vztrajnost, to željo: da bi tukaj vztrajali, da bi nas Bog sodil, da bi tukaj nosili kazen in da bi za vse krivili samo eno osebo – sebe in nikogar drugega! In ko se pojavi misel proti drugi osebi, se še bolj dvignemo proti sebi in se še bolj grajamo, kot pravi Maziljenec: "Dvigni se za vrat, pojdi še bolj in slavi Boga" – kajti na ta način Gospod premaga demone. Navsezadnje smo se tako združili z nečistim duhom, da besedo, naslovljeno na lastnosti, ki jih prevzamemo od tega nečistega duha, obrnemo nazaj proti sebi in rečemo: "Ne, nisem tak," in začnemo posredovati, kot nam je Maziljenec že zdavnaj rekel: "Ne posredujemo zase, ampak opravičujemo nečistega duha, ki deluje v nas, ki se je združil z nami!" Dajmo torej Bogu priložnost, da izpraša in poniža tega nečistega duha, s katerim sem se osebno združil po lastni volji – in dobro bo!

Prosimo odpuščanja vse. Prizadevajmo si in se trudimo moliti k Bogu, da bi nam Gospod vsem dal delati za Boga in si želeti ugajati Bogu, se v vsem grajati, v vsem slediti in si prizadevati poslušati ljubljenega Božjega preroka Elija, vladarja patriarha Zosimo.

Slava našemu Gospodu, vedno, zdaj in vedno in na veke vekov. Amen!