Kristusova resnica pride na dan.

Ruska pravoslavna cerkev carskega cesarstva.
Sporočilo preroka Elije, suverenega patriarha Zosime.
Kristusova resnica pride na dan..

———-Kristus je vstal! Dragi bratje škofje, bratje in sestre, naj nas Gospod vse reši!

Danes bi rad razpravljal o zelo težki in, verjamem, pomembni temi. Ne nameravam reševati teh vprašanj. Rad bi le razmislil z vami. Kot veste, poskušam natančno izraziti tisto, kar Gospod razodeva po svoji milosti. Večinoma delim z vami, nato pa vsi skupaj sodelujemo pri reševanju določenih vprašanj.

Pred mnogimi leti sem si to vprašanje zastavil, ko sem bral življenja našega carja Nikolaja II., moža, ki mi je bil drag srcu, in celotne avgustovske družine. Bral sem njihova življenja in ko je bil car maziljen, sem bral o strašnem gneču ljudi. Koliko tisočev jih je umrlo. In maziljenje ... Kaj je "maziljenje", dragi prijatelji? Maziljenje s Svetim Duhom prerokov, maziljencev, kraljev in samega duhovništva – to je velika milost, to je velika sreča od Svetega Duha. Točno tako, kot opisuje Sveto pismo. In Gospod človeka tako močno napolni s Svetim Duhom, da se srce veseli in veseli, in Gospod vedno doseže zmago. To je nerazložljivo. To je veliko usmiljenje in sreča od Gospoda, našega Boga. Da, obstajajo zelo težka življenja, kot vidimo pri kralju Davidu, a bil je srečen. Koliko psalmov je napisal, v katerih se je zahvaljeval in hvalil Gospoda: "Slavi Gospoda, moja duša, in ne pozabi njegovih dobrot." Koliko usmiljenja je napisal o Bogu. Koliko zmag mu je dal Gospod: nad Goljatom in še veliko, veliko več. Tako čudovito življenje. In koliko pravih prijateljev je imel. En vojak je lahko za carja ubil 300 mož. Kakšni pravi prijatelji! Vse to je bil velik Božji blagoslov. Toda poglejte življenje Nikolaja II., našega dragega carja, in kaj vidimo: dan maziljenja, ne sreča in veselje v Bogu, ampak gneča, ljudje umirajo, na tisoče ljudi umirajo. In kdo umre? Zvesti podložniki, ki so hiteli, da bi se udeležili tega maziljenja. Za Nikolaja II., kot Maziljenca, je oče ljudstva. Kakšna velika žalost, velika žalost zaradi tega dne maziljenja. Zato sem se vprašal: Gospod, kako je to mogoče? In potem se mu je rodil sin Aleksej. Koliko so trpeli, koliko so trpeli. Rodil se je sin, in to v tako hudem stanju. Nenehno so ga reševali pred smrtjo. Koliko trpljenja je pretrpela cesarica, koliko trpljenja je prestal car. In ljudje okoli nje, kot je na koncu zapisal car: »Strahopetnost, izdaja in prevara so povsod.« Da, naši cesarji, oni so nadaljevali, kolikor so mogli, ohranjati pravoslavno vero. Ščitili so jih pred Judi, z veliko rano v srcu zaradi staroverskega razkola, ker je bila ta, kot velika rana, v njihovih srcih. Vidimo, kako jih je tudi Katarina Velika poskušala nekako združiti s staroverci. Staroversko institucijo so ustanovili drugi Maziljenci. Sam Nikolaj II. jih je poskušal združiti. To je bila solzna rana, tako huda, ker takrat ni šlo zgolj za razkol, kot se predstavlja. Šlo je za razkol ruskega duha. Razdelil se je prav ruski verni duh. Če so ob koncu časov začeli poskušati vzpostaviti soverske institucije, zakaj je bilo potem toliko usmrtitev, muk in trpljenja? Ta vprašanja želim zastaviti. In Gospodu sem postavljal vprašanja o tem, kako so veliki Maziljenci živeli, večinoma v trpljenju in mukah.

Vzemimo celo našega blaženega patriarha Ireneja. Poglejte, prestal je velike muke, trpel do konca svojih dni. Ko je postal spovednik, je trpel, trpel, trpel. Da, Gospod je po njem ohranil Cerkev. Ampak poglejte, samo muke, večinoma nobenega veselja. In zdaj se spomnite naših velikih mučencev, velikih mučencev, zmag, ki so jih pokazali. Sam naš Gospod Jezus Kristus, začetnik naše askeze, ko je vstal od mrtvih, je bilo toliko veselja, vzhičevanja in sreče – kajti Sveti Duh prinaša veselje, razumete? In kot pravi Sveto pismo o zadnjem Maziljencu, bo prinesel veselje ljudem. In to nas čaka. Koliko velikega veselja so prinesli apostoli kljub svojemu trpljenju in mukam in koliko čudežev in moči svojega usmiljenja je pokazal Gospod. Ko so veliki mučenci branili Jezusa Kristusa, našega Gospoda, koliko ljudi je prišlo k pravoslavju. In smrt Nikolaja II., carja, je bil zadnji trenutek, ki ga je Gospod prestal! In potem je izvršil takšno kazen. Skoraj ves narod je prisegel zvestobo rdečemu zmaju. Bila je bratomorna vojna. Koliko ljudi je umrlo, koliko trpljenja, koliko uničenja. Potem je prišla druga svetovna vojna – koliko milijonov je terjala. Druge vojne. Zdaj so celo Habadniki, Judje Ruske federacije, ki so prišli iz Amerike, prisegli zvestobo. To je velika žalost, hudo trpljenje, ki traja še danes. "Kaj se dogaja, Gospod? Zakaj ne razodevaš veselja, ki je bilo tam po Svetem Duhu?" Ta vprašanja sem si nenehno postavljal, še posebej, ko sem bral življenjepis Nikolaja II. Zame je bilo to zelo težko vprašanje, na katerega nisem dobil odgovorov. Videl sem, kako je Gospod prišel k meni po Svetem Duhu. Tudi jaz trpim, dolgo sem trpel. A verjemite mi, tudi tukaj, zdaj, v težkih okoliščinah, mi Gospod daje moč, da mnoge ljudi potegnem iz malodušja. Gospod razveseljuje moje srce in moje srce se veseli. Če bi car Nikolaj imel vso Rusijo, glejte, glavna stvar je izdaja. In zdaj Gospod imenuje zadnjega Maziljenca, ljudi pa je tako malo. Ampak skoraj vsi ste zvesti. Le redki so odpadli, in vsi ste zvesti, razumete? In tako vidim razliko. Sprašujem se: "Kaj se dogaja?"

In tako, naši bratje škofje: škof Nikodim, drugi bratje, škof Dimitrij, dajte mi en dokument in me prosite, naj ga preučim. Ta dokument govori o tajnem Maziljencu Mihailu Aleksejeviču, ki je opisan kot sin Alekseja Mihajloviča Najtišjega, ki ni sprejel razkola. In ne le razhodi, ampak tudi drugačno življenje, ki ga je čakalo. S tistimi ljudmi, ki so mu želeli vsiliti poroko. Bila je samo smrt. In v tem dokumentu je opisano, da je odšel. Odšel je s staroverci. Ko so mi ta dokument izročili, sem prosil brata Evgenija, naj ga prebere. In sam sem si mislil: "Zakaj, Gospod, je ta dokument potreben?" Ne iščem nekakšnih korenin, iz katerih me Gospod varuje posebej skozi linijo Romanovih. In nekako sem se trudil, da tega ne bi iskal, in sem si mislil: "Gospod, zakaj?" No, sem si mislil, medtem ko moj brat Evgeny bere na glas, bom jaz študiral in molil k Gospodu. In tako sem začel spraševati: »Gospod, moj Bog, veš, da se brez tvojega Svetega Duha, ne glede na to, kaj govorijo, ne glede na dejstva, ki mi jih prinesejo, poskušam osredotočiti samo nate. Če prideš po Svetem Duhu, bom nekaj slišal in sprejel, če pa ne prideš, ne bom sprejel ničesar.« In v tistem trenutku je Gospod pokazal tako močno manifestacijo milosti, da sem bil preprosto osupel. Bil sem presenečen in nisem razumel, kaj se mi dogaja. To me je tako presenetilo. Moj um se je v milosti združil z mojim srcem in se povzpel v nebesa. V Bogu sem čutil veliko veselje in tolažbo. Gospod mi razodeva: »Prosili ste me, naj pričujem v Svetem Duhu.« "Prispel sem." V tem trenutku zame ... lahko kasneje, če želite, preberete ta dokument o tajnem carju Mihailu Aleksejeviču. Ne nagibam nikogar od vas, da bi sprejel ali ne. Vsem vam preprosto odpiram svoje srce. In povem vam, kako je Gospod z milostjo vplival na te informacije. Šefu Nikodimu sem celo rekel: "Zakaj jo potrebujem?" In zdaj razumem, da prihajajo odgovori na mnoga vprašanja. Razumem, da če je bil Mihail Aleksejevič oseba, na kateri bi morala biti ohranjena prisega iz leta 1613, potem je on legitimni cesar. To je zelo pomembno. In postane jasno, zakaj so staroverci mnoge ljudi imenovali, na primer Petra Velikega, Antikrista in tako naprej. Postane jasno. Čeprav se teh mnenj ne pridružujem. Pojasnil bom, zakaj. Vendar postane jasno, zakaj. Ker so poskušali držati prisego iz leta 1613. Če je namreč Mihail Aleksejevič pravi car, sin carja Alekseja Najtišjega, bi moral prevzeti prestol. Skrivnost Prisege je treba hraniti vzdolž njene veje. Kraljestvo je tisto, ki mora slediti svoji veji. In ne na drugi veji, čeprav tudi Romanovi. Ampak kje se tukaj ne strinjam s staroverci? Ker so govorili zelo nesramno in ostro. Ostro so rekli, da v Cerkvi ni milosti. Ampak to ni. Koliko svetnikov nam je Gospod rodil. Razumeš, kako jemati preproste, posvetne starše, kajne? Včasih njihovi otroci grešijo, naredijo kaj narobe ali kaj drugega. Ampak starši ne mečejo otrok skozi okno, kajne? Ali pa jih, recimo, ne vržejo takoj skozi vrata. Poskušajo to nekako razumeti. Da, nehajo biti manj srečni, manj naklonjeni, ker je le še bolečina, raztrganina rana. Tako je tudi z Gospodom. Ko ljudje prelomijo prisege, padejo pod zaobljube, se Gospod ne odpove takoj Cerkvi, se ne odpove svojim otrokom. Opominja jih, kaznuje, nekaj dovoli, kajne? In ker je Ruska Cerkev lokalna, je seveda prišlo do maziljenja za Kraljestvo, tudi če so ljudje prišli, recimo, iz druge veje, iz družine Romanov, potem je seveda prišlo do maziljenja in to maziljenje je seveda učinkovito. Ker je to Krajevna Cerkev, ki maziljuje. Toda Gospod je kralju Davidu vzel vse veselje, ki ga je imel. Odvzel ji je veselje Maziljenca. Ker je prišlo do kršitve. In prav te odsotnosti velikega Veselja, prav te duhovne Zmage nad zverjo, te velike bitke, prav tega, so bili ljudje prikrajšani. In Gospod je kot ljubeči Oče čakal do tistega trenutka, ne le čakal, ampak je vztrajal do tistega trenutka, ko so ljudje, Njegovi otroci, zaloputnili vrata in popolnoma odšli stran od Gospoda. To se je zgodilo po umoru Nikolaja II., našega velikega vladarja, ki je s svojo zmago premagal nečistega duha. Do konca se je boril proti Judom. Vendar niso imeli te velike radosti. In to je bila že zadnja točka in Gospod je razodel svojo jezo. In ta jeza se konča z zadnjim Maziljencem, o katerem je v Svetem pismu rečeno, da bo Gospod po njem osrečil ljudstvo. Naš usmiljeni Gospod sam, ko ljudi mazili, daje Svetega Duha. Apostolstvo, ki so ga sprejeli, duhovništvo, ki so ga sprejeli, ljudje so bili napolnjeni z velikim duhovnim veseljem. Bili so zmagovalni. Branili so ljudi, zmagali so, ker je pravoslavna cerkev velika zmaga. In tukaj je bilo v bistvu potrpljenje, potrpljenje, potrpljenje. In muke, in muke, in muke. In to so trenutki, ki so se zgodili, ki jih je družina Romanov pretrpela: včasih so eksplodirali, včasih kaj drugega. Ubogi ljudje, ubogi Maziljenci. Hvala Bogu, da so seveda bili, saj Božja previdnost nad Rusijo vedno obstaja in tudi zdaj je vedno obstajala.

Toda Gospod je vzel veliko milost v Svetem Duhu, veselje, kajti ko ljudje padejo pod prekletstvo, imajo moč tudi demoni. In demoni celo vedo, da je Bog pravičen. Zato so Maziljenci iz dinastije Romanovih ohranili pravoslavno vero, kolikor so le mogli. Ne bom govoril za vse, ker ne poznam njihovih življenj. No, vzemimo zadnje carje iz dinastije Romanovih; rad bi se jim poklonil do tal. A kljub temu poznam Gospoda sam. Gospod pride v moje srce in pokaže veliko veselje. Ko me je mazilil za kraljestvo, poglejte, koliko bitk bijemo. Malo nas je, a kakšen boj bijemo. To je resnično maziljenje od našega Gospoda Jezusa Kristusa. In ko je bil Kristus sam, se spomnite, kako se je veselil, ko je Lazar vstal od mrtvih. Jokal je in se veselil. Ko so prišli apostoli in rekli: "Gospod, celo nečisti duhovi so nam podrejeni," se je Gospod veselil in se veselil s solzami. Mnogi Maziljenci v novejšem času so bili prikrajšani za to veselje. In tako mora biti. In prav prekletstvo, pod katerega so ljudje padli, prekletstvo prisege iz leta 1613 in mnogi takšni težki trenutki v zgodovini, jih je prikrajšalo za veselje. Da, Sveta Rusija je bila izbrana in je ostala in ostaja. Toda kakšne muke in žalosti prenaša.

Zdaj mi v Svetem Duhu od Gospoda postaja veliko jasno. In povedal vam bom, dragi prijatelji, da zdaj, ko Gospod mazili Maziljenca, nam daje, koliko moči. Znašli smo se v najtežjih okoliščinah, a vam povem in lahko poljubim križ, da so moje besede resnične. Čeprav sem v težkih okoliščinah, me napolnjuje veliko veselje. Kolikor me Gospod tolaži, sem pripravljen vstati in storiti toliko. In to počnem z Božjo pomočjo. Skupaj bijemo veliko bitko, čeprav nas obkroža toliko demonskih vojakov. Imajo vsa orožja proti nam, mi pa imamo le molitev in željo, da ostanemo zvesti našemu ljubljenemu Gospodu. Tukaj je, maziljenje. In to maziljenje bo prineslo veliko zmago. Žal so bili zadnji carji iz rodu Romanovih prikrajšani za to veselje in zvestobo Bogu. Seveda ne sprejemam tega, kar staroverci pravijo o tem, da Cerkev ni Cerkev in da Maziljenci niso Maziljenci. Ne, to ni to. Poznati morate Ljubezen nebeškega Očeta. On ljudi ne izganja preprosto zaradi njihovih prestopkov. Čaka do samega konca. To vemo že iz Stare zaveze. Tudi ko so bila vrata zaprta in so ljudje sami odhajali, je Gospod pošiljal preroke in rekel: "Vrnite se, moji otroci, kam ste šli? Zakaj potrebujete te malike? Vrnite se, ne zapuščajte duhovnega nečistovanja." In potem, ko so že pobili vse preroke, je prišel Gospod in razodel svojo jezo. Tako Gospod deluje, in ne preprosto, kot so mislili staroverci, da so ljudje padli, recimo, celo prelomili prisego, in nenadoma mora Gospod priti in jih vse kaznovati, jih vse vreči ven in tako naprej. To pomeni, da ne, ljubezen nebeškega Očeta je zelo čudovita in ne bomo si predstavljali, da poznamo Božjo previdnost za odrešenje ljudi.

To sem vam želel povedati, dragi bratje škofje, bratje in sestre. Da bi tudi vi razumeli to zadevo. Delil sem z vami in odprl svoje srce. Vse, kar rečem, čutim po milosti Svetega Duha, našega Boga. In čutim, da je veliko stvari, ki jih ne vemo. In Gospod nam jih nenehno razodeva, korak za korakom. Čeprav ne čaka dolgo, kot se je danes spomnil brat Evgeny. Gospod ne čaka dolgo in nam nenehno razodeva eno resnico, nato drugo, nato tretjo. Če ne bi sprejeli ene resnice o prisegi iz leta 1613, zapečateni z dvorestnim znamenjem, in da je to prisega preroku Eliju, zadnjemu kralju. Če tega ne bi sprejeli, se to, kar zdaj govorim, ne bi razodelo. In ko jo sprejmemo, Gospod razodeva vedno več. In Kristusova resnica, kot poldne, pride na dan. Vem in Gospod mi jo je že večkrat razodel po Svetem Duhu, da nas čaka veliko veselje. Če mi Gospod zdaj daje moč, da se nenehno borim, da nenehno razmišljam o tem, kako bi nekje udaril sovražnika, in se moje srce tako veseli in veseli v Bogu, kaj se bo potem zgodilo s sovražniki, ko bo Gospod razodel Moč, ki jo je obljubil dati? Naj sovražnik ve, da ga čaka nemajhna usoda.

In vi, dragi moji, se spomnite kralja Davida, veselja, ki se ga je veselil, veselja, ki mu ga je Gospod izkazal z maziljenjem. In mi, v družini Romanov, tega veselja ne vidimo. Zato je prisega zatiralska, prisega je bila zatiralska nad ljudstvom. Zato sem želel, da vsi veste, dragi moji prijatelji, in da se poglobite v te zadeve ter da jih skupaj rešimo.

Naj nas Gospod vse reši. Naj nas naš Gospod Jezus Kristus vse razsvetli, nas vodi po pravi poti, okrepi naše korake, nas opasa s svojo močjo in resnico ter nas blagoslovi za veliki boj proti hazarskim Judom, ki vsak dan preklinjajo našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Bog nas vse reši.

22. januar 2026